Sardinija

Sardinija, divja in čudovita druga največja italijanska dežela (po velikosti takoj za Sicilijo), plava v zahodnem Sredozemlju 200 km od italijanske celine kot svet zase – otok z 1,6 milijona prebivalcev z lastnim izrazitim jezikom (sardinščina/Sardu, priznana kot samostojen romanski jezik), več kot 7.000 skrivnostnimi kamnitimi stolpi iz bronaste dobe, imenovanimi nuragi, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu, in nekaterimi najbolj spektakularnimi plažami v Evropi z vodo, ki je tako čista in turkizna, da obiskovalci, ki so tu prvič, fotografije iskreno zamenjajo za Karibe. 1.850 km dolga obala otoka skriva osupljivo raznolikost: Costa Smeralda (Smaragdna obala) na severovzhodu privablja milijarderje in superjahte v ekskluzivne klube na plaži v Porto Cervu, medtem ko zaliv Orosei na vzhodni obali skriva neokrnjene zalive – Cala Goloritzé (zaščiten naravni spomenik s 143-metrskim apnenčastim stebrom), Cala Luna in Cala Mariolu – ki so dostopni le s čolnom ali po zahtevnih pohodniških poteh skozi gorovje Supramonte. Jug ponuja dolge peščene predele v Chii in Villasimiusu s turkizno plitvino, ki je popolna za družine, medtem ko otok La Maddalena (dostopen z 20-minutnim trajektom iz kraja Palau) tvori nacionalni park arhipelaga z otoki iz rožnatega granita in kristalno vodo.

Onkraj plaž notranjost Sardinije razkriva povsem drugačen otok: razgibano gorovje Gennargentu, kjer pastirji še vedno pasejo črede v pokrajini gozdov hrasta plutovca, divjih prašičev in starodavnih pastirskih tradicij; regijo Barbagia s središčem v Nuoru, kjer je sardinska identiteta najmočnejša in kjer tradicionalni festivali (vključno s srhljivimi pustnimi maskami Mamuthones iz Mamoiade) ohranjajo predkrščanske rituale; ter na tisoče nuragov – skrivnostnih kamnitih stolpov v obliki čebelnjaka, ki jih je med letoma 1900 in 730 pr. n. št.

zgradila nuraška civilizacija, pri čemer je Su Nuraxi di Barumini (UNESCO-va svetovna dediščina) najbolj impresiven in raziskan primer. Sardinska kulinarika ponosno izstopa od hrane na italijanski celini: porceddu (na ražnju pečen odojek z okusom mirte) je značilna jed otoka, culurgiones so ročno izdelani testeninski žepki, polnjeni s krompirjem, pecorinom in meto, zaprti z zapletenim robom v obliki pšeničnega klasa, pane carasau (kot papir tanek hrustljav kruh, ki ga pečejo že od neolitika) spremlja vsak obrok, bottarga (posušene ikre ciplja, »morsko zlato«) pa se nariba čez testenine na način, ki se kosa s katero koli jedjo s tartufi. Otoško vino Cannonau (Grenache) je ključno v lokalni prehrani in, kot trdijo nekateri raziskovalci, prispeva k izjemni dolgoživosti skupnosti v sardinskih »modrih conah« v Barbagii – eni od petih regij na svetu, kjer ljudje živijo opazno dlje.

Cagliari, elegantna prestolnica na jugu, združuje dramatično staro četrt na vrhu hriba (Castello) z živahnim obrežjem, medtem ko Alghero na severozahodni obali ohranja katalonsko arhitekturo in jezik iz časa srednjeveške aragonske vladavine. Obiščite jo maja in junija ali septembra in oktobra za toplo vreme, primerno za kopanje (24–28°C), brez avgustovske gneče in visokih cen – julij in avgust sta vroča (32–38°C) in polna italijanskih ter evropskih dopustnikov, kar zviša stroške za 50–100 %. Najem avtomobila je nujen – javni prevoz je omejen, najboljša doživetja na otoku pa zahtevajo prilagodljivost za iskanje skritih zalivov, gorskih vasic in obcestnih turističnih kmetij (agriturismo), ki strežejo pojedine pod pergolami, obraslimi z vinsko trto.